»Slavo je doživel že v 50. letih preteklega stoletja z opusom beneških vedut in dalmatinskih krajin, a med najpomembnejše evropske slikarje se je vpisal z opusom Nismo poslednji, pretresljivo interpretacijo zločinov v nacističnih taboriščih.«

»Hodili smo na velike in pomembne razstave, kakršnih v bližnji okolici ni več bilo.«

»Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože.«

»Sploh 'v tujini', kjer bi moral zasesti vsaj tak položaj kot Zoran Mušič, ki se na dražbah zelo dobro drži.«

»Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože. Predstavljal sem si jih vedno enake, brez letnih časov in barv.«

»Zagreb je imel čudovito gledališče in v njem številne Slovence, igralce in pevce ... in to je bil pokazatelj, da ste doma, med svojimi, z lahkoto smo se znašli, hitro se naučili jezika, do nas ni bilo predsodkov, ravno nasprotno ... bili smo lepo sprejeti. ʻVredni Slovenciʼ − tako so rekli.«

»Takšnih šol v Sloveniji takrat še nismo imeli. Pomislil sem na Dunaj, a v Zagrebu je bil Meštrović, tam sta učila Babić in Krizman, kaj več bi mladenič potreboval?«

»Pred vojno sem želel priti v Zagreb, se vpisati na akademijo, študirati slikarstvo.«

»Način našega ustvarjanja ni prikrivanje resnice, tudi ne prednašanje naturalističnih oblik gole realnosti, temveč je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile.«